Živimo v času, ko se dnevno ustvarijo gore podatkov. Digitalnih in tistih, ki jih kasneje velikokrat pretvorimo v digitalno obliko. Človeštvo podatke ustvarja že od nekdaj, ni pa jih znalo vedno tudi učinkovito shraniti. Le redkokatere jamske risarije so se ohranile do danes. Velika večina jih je pozabljenih in ne bodo nikoli interpretirane z vidika današnjih generacij.
Zaradi izgubljenih podatkov preteklih generacij imajo zdajšnje generacije že skoraj v DNK-ju zapisan strah pred izgubo lastnih podatkov - podatkov, ki smo jih ustvarili in pridobili kot človeštvo in podatkov, ki jih je pridobil posameznik in, ki imajo le nekaj več kot sentimentalno vrednost.
Vir slike: pexels.com
Vir slike: quatr.us 
Vir slike: en.wikipedia.org
Od luknjanih kartic do oblakov
Začetki množičnega shranjevanja podatkov segajo nekje v leto 200 pr. n. št., ko je na Kitajskem prišlo do izuma papirja. Papir je ponudil možnost prvega trajnejšega zapisa podatkov, ki pa je bila na voljo le redki peščici. Dolgotrajen in zahteven postopek izdelave namreč ni takoj omogočal široke produkcije. Šele okoli leta 751 se je postopek razširil v arabske dežele in šele ob zavzetju dela Pirenejskega polotoka je prišel tudi v Evropo, kjer se je leta 1267 v Italiji odprla prva papirnica.
Od izuma papirja je minilo nekaj več kot 1900 let preden smo naredili ponoven preskok v shranjevanju podatkov. Leta 1725 so se pojavile t.i. “punch cards” oz. “luknjane kartice”, ki so sprva služile za vrisovanje vzorcev v tekstil in so bile razširjene predvsem v tekstilni industriji. Kasneje leta 1890 je Herman Hollerith razvil metodo, s katero so stroji beležili in shranjevali podatke na luknjane kartice, kar je olajšalo popis prebivalstva ZDA. Hollerith je kasneje (skupaj z drugimi) ustanovil podjetje IBM, ki je med drugim zaslužno za to, da je na trg poslalo prvi osebni računalnik.
Za primerjavo: Na eno kartico so lahko spravili okoli 80 znakov. Nanjo torej ne bi mogli shraniti niti enega tvita (tweet). Bi pa (preračunano) lahko shranili 0.08 KB podatkov. Čeprav so že zelo retro, pa se te kartice uporabljajo še danes. Ponekod jih še vedno najdemo v volilnem procesu ali pri standardiziranih testih (športnovzgojni karton).
Preskok k magnetnemu
Po približno 200 letih premora na področju shranjevanja podatkov se leta 1932 v Avstriji pojavi magnetni boben izumitelja Gustava Tauscheka. Boben se v računalništvu začne uporabljati med 2. svetovno vojno, ko so ga za te namene preuredili dekoderji ameriške mornarice. Med letoma 1950 in 1970 se je magnetni boben vsesplošno uveljavil kot glavni delovni pomnilnik takratnih računalnikov. Takrat je tak boben lahko nosil 48 KB podatkov.
Vir slike: computerhistory.org
Vir slike: clickamericana.com
Sicer patentiran že leta 1928 v Nemčiji, se je magnetni trak za namen shranjevanja podatkov začel uporabljati šele leta 1951 pri prvem elektronskem digitalnem računalniku, namenjenem poslovni rabi, znanim pod imenom UNIVAC I. Nam bolj poznana raba magnetnega traku so bile vsesplošno popularne kasete za VHS predvajalnike (video rekorderje) in kasetofone. Najzmogljivejši so lahko - in še lahko - shranili 231 KB podatkov.
(Skoraj) moderna doba shranjevanja podatkov
Zaznamovano leto 1956. Elvis Presley se prvič pojavi na ameriških glasbenih lestvicah s hitom “Heartbreak Hotel”, Norma Jean Mortenson si spremeni ime v Marilyn Monroe, Maroko razglasi neodvisnost od Francije, Fidel Castro zasidra svojo jahto na Kubi in IBM predstavi prvi trdi disk (Hard Disk Drive ali HDD). S težo čez eno tono in velikostjo hladilnika je lahko shranil 3.75 MB podatkov. Torej celotno mp3 datoteko, 45 sekund videa nizke ločljivosti oz. 5 milijonov tekstovnih znakov. Bil je del računalnika IBM 305 RAMAC.
Dostava in prevoz prvega trdega diska.
Vir slik: nextshark.com
Dostava in prevoz prvega trdega diska. Vir slik: nextshark.com
Legenda, urbani mit ali čista resnica?
Kaj storiti v primeru, da nam odpove star disk, podatkov na njem pa nismo uspeli prenesti drugam? Ni nujno, da je disk šel po gobe, morda so se magnetne plošče v njem le nekoliko zagozdile. Rešitev je v zamrzovanju, saj jih bodo temperature pod lediščem malenkost skrčile, s tem pa jim omogočile, da se znova zavrtijo. Serviserji predlagajo sledeče: “Še preden disk položimo v zamrzovalnik, ga velja dati v eno ali dve zamrzovalni vrečki. V zamrzovalniku ga tako pustimo dobrih deset ur ali več, nato ga priklopimo v računalnik (predlagamo rabo v zunanjem ohišju, če je na voljo). Z nekaj sreče bo računalnik prepoznal disk in bomo lahko podatke na njem prenesli na varno.” Vrtenje plošč bo seveda povzročilo segrevanje in spet odpoved delovanja diska, zato je možno, da bomo morali postopek zamrzovanja večkrat ponoviti.
Vir slike: bdmpublications.com
Leto 1967. Pojavi se disketa. Prvi lahko prenosljiv zunanji medij, ki je lahko sprva shranil 80 KB podatkov. Do sredine 70-ih se uveljavi kot največkrat uporabljen prenosni medij. Čeprav so se od takrat pojavili že veliko bolj napredni mediji za zapis podatkov, pa nekje diskete uporabljajo še danes. Med drugim je njihova uporaba še vedno zelo razširjena v ameriških nuklearnih bazah.
15 let pozneje, leta 1982, se skupaj z izumom kompaktnega diska oz. širše znanega CD-ja ali zgoščenke (CD = Compact Disc) zgodi majhna revolucija. Namesto zgolj parih (največ dveh MB podatkov) smo zdaj na medij lahko shranili okoli 650 do 800 MB velik zapis. Praktično prevedeno - 140 minut videa nizke ločljivosti, 70.000 formatiranih .doc datotek ali vaš najljubši album Beatlov.
Ko je bil CD prvič predstavljen, je lahko shranil več podatkov kot trdi disk takratnega osebnega računalnika. Kompaktni disk je v slovenščini dobil ime zgoščenka, saj je bil v osnovi razvit za shranjevanje digitalnega zvočnega zapisa. Za ta namen se največkrat uporablja še danes. V 80-tih je revolucionaliziral medijsko industrijo, še vedno pa se jih proda na desetine milijonov letno.
NASVET ZA SHRANJEVANJE: Optičnim nosilcem še najbolj ustreza hramba v suhem, temnem in hladnem prostoru, saj ne marajo vlage, svetlobe, prahu in vročine. Izbira nosilca je prav tako zelo pomembna – če je le mogoče, velja poiskati takšnega z zlato snemalno površino, saj načeloma velja, da ima zlata barva boljše lastnosti odbijanja svetlobe kakor srebrna (in druge).
DVD - novejši brat CD-ja. Digitalni pomnilniški medij, ki se pojavi leta 1995. Pobuda za nastanek so bili predvsem pritiski filmske industrije, saj CD ni zadoščal njihovim potrebam. DVD ima v primerjavi s CD-jem bistveno izboljšane kapacitete shranjevanja. Običajni enostranski DVD-ji lahko shranijo do 8 GB spomina, manj uporabljeni - dvostranski pa do 16 GB. Prav tako kot CD-ji so tudi DVD-ji nadomestili svoje predhodnike - video kasete.
Manjše je (v tem primeru) boljše
Prelomno leto 1999. Skoraj simbolično se na prelomu tisočletja zgodi revolucija v shranjevanju digitalnih podatkov. Pojavijo se spominske kartice in USB ključki. Potreba po nečem manjšem se je pojavila zaradi potrebe po večjem spominu v manjših, prenosnih napravah.
SD kartice so bile trgu predstavljene kot skupno prizadevanje podjetij SanDisk, Panasonic in Toshiba, kot izboljšava v primerjavi z multimedijsko kartico (MMC). Hitro so postale industrijski standard, saj Secure Digital (SD) oz. varni digitalni pomnilniški format vključuje zmožnost DRM šifriranja, ki omogoči hitrejši prenos datotek. V letih 2003 in 2005 ugledajo luč sveta še miniSD in microSD kartice.
Njihovi sorojaki USB ključki so produkt izraelskega tehnološkega podjetja M-Systems. Prvi je imel zmogljivost shrambe 8 MB podatkov, kar sta ena ali dve e-knjigi, 90 sekund videa nizke ločjivosti ali 800 .doc datotek. Njihova uporaba se je bliskovito hitro razširila, saj so bili do takrat najbolj priročna oblika medija za shrambo podatkov. Majhni in uporabni na vseh vrstah računalnikov. Danes je največja kapaciteta USB ključka 2 TB (2 milijona MB). Zanj je zaslužno podjetje Kingston, na Amazonu pa se prodaja za okoli 1,300.00 dolarjev.
Varno odstranjevanje strojne opreme oz. to kar skoraj nikoli ne naredimo
Vedno preden odstranite USB iz računalnika uporabite možnost "Varno odstrani strojno opremo in izvrzi medij (Eject Mass Storage)" v orodni vrstici? Če ne, bi se tega morali začeti posluževati. Zakaj? Ob hitri odstranitvi USB pogona lahko poškodujete njegovo vezje in tudi USB vrata vašega sistema. To lahko privede do okvare USB-ja in USB vrat v vašem sistemu. Nenadna odstranitev pa lahko privede tudi do delne ali celo popolne izgube podatkov, ki ste jih na njem hranili.
Resnično moderna doba
Iz papirja v oblak. Leta 2006 se začne obdobje neskončnih možnosti. Čeprav se je prvi celotno internetni sistem za shranjevanje podatkov PersonaLink pojavil že leta 1994, je bilo leto 2006 tisto, ki je tovrstni sistem predstavilo širši skupini uporabnikov. Takrat so Amazon Web Services servirale AWS S3 in tako začele trend masovne shrambe podatkov v oblaku. Shranjevanje podatkov v oblaku deluje na principu oddaljenih baz podatkov, kjer so shranjene informacije, do njih pa se lahko dostopa preko internetne povezave. Možnosti so tako postale skoraj neomejene. Trenutna omejitev so zgolj denarna sredstva. Dobiš torej toliko prostora, kot si ga lahko privoščiš. Največja omejitev podatkov za najdražji Google One paket je na primer 30 TB, zanj pa bi odšteli 300 dolarjev mesečno.
Zanimivost: Strokovnjaki ocenjujejo, da v digitalnem vesolju trenutno obstaja 2,700,000,000,000,000,000 KB podatkov. To je 2.7 ZB (zetabajtov) oz. 2.7 milijarde TB. Okoli 90% teh podatkov je bilo proizvedenih v zadnjih letih.
Vir slike: zdnet.com
DNK namesto diskov?
Papir, USB ključki in tudi vse naprave s katerimi dostopamo do spleta so narejene iz minljivih materialov. Predpostavimo, da pride do katastrofe, ki pahne človeštvo nazaj v kameno dobo.
Lahko naše znanje in zgodovina preživita? Papir bo v nekaj desetletjih razpadel, prav tako bo razpadel ali se vsaj delno uničil trdi disk. Ne bo pa tako hitro razpadlo nekaj organskega. Deoksiribonukleinska kislina ali DNK je nukleinska kislina, ki nosi zapis naših dednih informacij in programira vse v našem telesu. Potencialno naj bi DNK v primernih razmerah preživela tudi nekaj sto tisočletij.
V skoraj vsaki človeški celici, ki meri do nekaj stotink milimetra, je zapisan celoten genski material, ki sestavlja okoli 750 megabajtov. Leta 2016 je raziskovalcem iz Microsofta in univerze v Washingtonu uspelo v DNK zapisati 200 MB podatkov (med drugim tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic).
Vir slike: http://collective-evolution.com/
DNK je za raziskovalce trajne shrambe podatkov zanimiva predvsem z vidika visoke kapacitete spomina, ki ga lahko shranimo v tako majhen prostor. Teoretično je trenutno predvideno, da lahko z DNK metodo na prostor, velik kot je radirka svinčnika, zapišemo približno 400,000,000 GB podatkov oz. 100 milijonov HD filmov. Nekoč naj bi lahko vso znanje sveta spravili v prostor, ki je velik kot škatla za čevlje. Če se vam, glede na to, da smo leta 2016 znali na DNK zapisati zgolj 200 MB podatkov, ta način shranjevanja zdi oddaljen več desetletij, se vrnimo v 2019. Junija 2019 so znanstveniki izdali poročilo, da so v DNK uspešno zapisali 16 GB veliko angleško verzijo Wikipedije.
Kako izkoristiti DNK kot pot do Bitcoina?
21. januarja 2015 je Nick Goldman iz Evropskega inštituta za bioinformatiko na konferenci Svetovnega gospodarskega foruma obiskovalcem predstavil poseben izziv. Med njegovo predstavitvijo so bile obiskovalcem konference razdeljene epruvete z DNK-jem, opremljene s sporočilom, da vsaka epruveta vsebuje ključ do enega bitcoina, do ključa pa je mogoče priti samo z razkodiranjem zapisa na DNK-ju.
Prvi, ki bi ugotovil pravilno razporeditev sintetiziranih verig DNK in razbral sporočilo, bi bil zmagovalec. Izziv je trajal do 21. januarja 2018. Skoraj tri leta po odprtju izziva, 19. januarja 2018 je belgijski doktorski študent Sander Wuyts postal zmagovalec. Iz DNK mu je uspelo dekodirati PDF datoteko z navodili do Bitcoina, logo Evropskega inštituta za bioinformatiko, logo podjetja, ki je natisnilo DNK in skico Jamesa Joyca, irskega novelista, poeta, pisatelja in literarnega kritika.
Vir slik: sanderwuyts.com
